Opis življenjepisa v slovenščini

Giulio Ercolessi se je rodil v Trstu leta1953. V javnosti je začel nastopati okoli leta 1968 v dijaškem okviru z izrazito kritičnimi stališči do skupščinskega gibanja in njegovega mita “neposredne demokracije” ter do njegove dejanske ideološke podrejenosti komunistični kulturi, prav tako pa tudi do pozivov z nasprotnega brega k hierarhičnemu redu starokopitnega, neofašističnega in klerikalnega kova. Po prvih izkušnjah politične vpreženosti leta1969 v vrstah pomladka Italijanske liberalne stranke (Partito Liberale Italiano) in v vrstah Evropskega federalističnega gibanja (Movimento Federalista Europeo), je leta 1971 prišel v stik z Radikalno stranko (Partito radicale) z delovanjem v liberalni levici, v Zvezi za pravico do zakonske razveze in v Zvezi za razveljavitev Konkordata z Rimokatoliško cerkvijo. Od leta 1971 do 1980 je bil, ob krajši prekinitvi, član Radikalne stranke in od samega začetka tudi njenega državnega vodstva. Pri tem je opravljal raznotere odgovornosti in prevzel v letih 1973-74 tudi vlogo državnega tajnika, v času referenduma o razvezi (pri komaj dopolnjenih dvajsetih letih v stranki, katere članstvo je bilo v poprečju staro 22 let, je bil v prvih dveh mesecih mandata še nepolnoleten za tedaj veljavno italijansko zakonodajo, ki ji je Radikalna stranka oporekala). V naslednjih letih je od leta1974 dalje kot član notranje opozicije še posebej bičal odločitev vodstva, da se stranka odpove trdnejši organizacijski ureditvi ter idejni in kulturni izklesanosti; s tem je namreč prejkone zapravila priložnost, da prerase v stranko italijanskega naprednega liberalizma in se raje prelevila v gibanje, ki je sproti iskalo priložnostno težišče v spremenljivih prednostnih ciljih, ki mu jih je po lastni čudi samovoljno določal karizmatični vodja. Obenem pa si je v Radikalni stranki vseskozi prizadeval za strateške prijeme, ki naj bi stregli cilju poenotenja radikalno-liberalne, sekularne in socialistične sredine na italijanskem političnem prizorišču in se ograjeval od sprotnih zbliževanj, ki jih je vodstvo Radikalne stranke v 70. letih kovalo s prameni oporečniških gibanj novokomunistične levice, ter od zasuka, ki je nato Radikalno stranko za kakih dvajset let odvrnil od sleherne sekularistične pobude, ker je vsa prizadevanja usmerila zgolj v bitko zoper lakoto po svetu, ta pa naj bi potekala v tesnem zavezništvu s Katoliško cerkvijo in njenim poglavarjem (to pa je terjalo tudi odpoved vsakršnemu političnemu predlogu neprisilnega nadzora nad rojevanjem). V času spora okrog sklenitve Osimske pogodbe in njene volilne zavrnitve na Tržaškem (z njo je delil okoljevarstvene, družbenogospodarske in demokratične razloge, nasprotoval pa nacionalističnim) je tri leta bil v Trstu mestni svetnik v svetniškem klubu radikalne stranke. V obdobju njegove neposredne politične vpreženosti so njegove članke in posege od časa do časa gostili poleg glasila Radikalne stranke “Notizie radicali” tudi revije “La prova radicale”, “Argomenti radicali” in “Quaderni radicali”, tržaški dnevnik “Il Piccolo” ter listi “Il Mondo”, “Il Manifesto”, “Pace e guerra”, “Contatto”.

Odtlej ga je bilo mogoče na javnem prizorišču vse redkeje zaznati tudi zato, ker so njegovi osebni nastopi v javnosti sploh namenjeni zgolj ožje izbranemu občinstvu, besedila ter članki in osnutki zakonov izpod peresa Giulia Ercolessija pa se skoraj brez izjeme pojavljajo le pod psevdonimom (in jih je kdaj pa kdaj prostovoljno odstopil drugim avtorjem). Ukvarjal se je tako še dalje z državljanskimi pravicami, s sekularizacijo družbe, z liberalizmom, z evropsko federalno mislijo, z razmerjem med etično-politično podobo Italije in Zahoda ter z razmerjem med zgodovino, memorijo in politiko ob italijanski severovzhodni meji, z reformo zdravstva; tvorno se je vpregel v državljanski odpor zoper val populizma, protiliberalizma, organiziranega kriminala, klerikalizma, ksenofobije, homofobije in zavračanja evropskega povezovanja, ki zadnjih dvajset let pesti italijansko javnost. Med letoma 1999 in 2013 je z obnovljeno vnemo sodeloval pri reviji “Critica liberale”, ki ji je sprva prispeval že leta 1969, ko je bila šele tiskovna agencija istoimenskega krila v Italijanski liberalni stranki (Pli) in jo je že tedaj urejal Enzo Marzo. Pozneje je revija prerasla v glasilo istoimenske in od sleherne politične sile v Italiji neodvisne Fundacije, pri kateri je Giulio Ercolessi s Francescom Guiem in Beatrice Rangoni Machiavelli urejal federalistično naravnano prilogo mesečnemu glasilu pod naslovom “Gli Stati Uniti d’Europa”. Bil je med pobudniki spletne strani italialaica.it ter društva za svobodo informacije “Società Pannunzio per la libertà d’informazione”, sodeloval pa je tudi pri reviji “MicroMega”, pri italijanski različici lista “Lettera Internazionale”, pri mesečniku “Confronti” ter v vlogi zunanjepolitičnega komentatorja pri genovskem dnevniku “Il Secolo XIX”.

Septembra 2012 je bil izvoljen v članstvo vodstvenega odbora Evropskega Liberalnega Foruma (ELF), zveze evropskih liberalno usmerjenih študijskih centrov in fundacij pod okriljem stranke evropskih liberlacev (Alde, Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo, nekdanje Eldr). Septembra 2014 je bil izvoljen v drugi dvoletni mandat.

Avtorske pravice datotek, ki jih Giulio Ercolessi priobčuje na tej spletni strani, ščiti
Creative Commons Attribution-Non-Commercial-No Derivative Works 2.5 Italy License.
Prošnjo za njihovo dodatno uporabo je mogoče na avtorja nasloviti s spletne strani: http://www.giulioercolessi.eu/Contatti.php.